Konteksti (Tomaž Bešter), 8. junij 2014 ― Silos je zgrajen zato, da varuje. Ima zidove in pomeni fizično razloko do slabega, celo uničujočega zraka, ki čaka zunaj. Z željo, da nas posrka skozi svoje smrtne hlape in uniči vse od povrhnjice do notranjih organov. Stene morajo biti in silos mora biti. Onstran silosa je le smrt. Znotraj silosa pa je družba, ki je narejena tako, da funkcionira. Funkcionira prek strogih pravil, ki so zapovedana že od nekdaj. In zapoveduje jih Red, knjiga modrosti. Utemljena je na znanju, ki presega živeče ljudi, da ti lahko uživajo v mirnem življenju silosa. Tisto, zaradi česar je silos nujen, je nad posamezniki, ki v njem prebivajo. In edina opcija, zunaj te nujnosti, je dovolj jasno izrisana. Vsakokrat znova, ko se nekdo odpravi na čiščenje. Ta opcija je le smrt.To je slika, v katero se pri branju tega futurističnega čtiva zelo hitro zagledamo. In čtivo je zanimivo. Pogleda ne umaknemo tako zlahka. To, kar počne, počne zelo dobro. Ne trudi se preveč v smeri visoke literature, ki bi bila polna močnih osebnosti, izjemnih dialogov ali nanosov na kulturno zgodovino človekovega rodu. Silos je temu nasproten. Prednost tega dela ni v močnih idejah, ki bi jih imeli sogovorniki situacij v knjigi; bolj do izraza pride fascinacija s situacijo kot tako. A ta literarna nepretencioznost dela ne napravi škode. (vir slike: emka.si) Branja, ki gredo v smer iskanja slike človeštva čez toliko in toliko let, niso tako redka. In večkrat te ideje niso tako slabe. V bistvu semkaj štejem vse tisto, ki si drzne domišljijo privesti do te mere, da si lahko zamisliš situacijo, ki je ni in jo narediš verjetno. Zato v ta koš vržem znanstveno fantastiko in fantastiko kot tako. Marsikatero podobnost z nekaterimi iz tega koša, bomo našli tudi v branju Silosa. In tudi privlačno bo to čtivo zaradi podobnih razlogov. Dajte, pokažite mi, kam gremo; zakaj bo človeštvo končalo tam, kjer bo; ali bo dobro, ali bomo trpeli; povejte mi, kdo mi bo odrezal košček sreče tam, kjer si bo na prvem mestu le preživetje; kje se

Filmski kotiček, 7. junij 2014 ― Slovenski naslov: Ni naslovaDrugi naslovi: 7 Boxes Država: ParagvajLeto: 2012Žanri: Akcija, Triler Dolžina: 100', ImdbRežija: Juan Carlos Maneglia, Tana SchemboriScenarij: Tito Chamorro, Juan Carlos ManegliaIgrajo: Celso Franco, Victor Sosa, Lali Gonzalez, Nico Garcia, Paletita, Manuel Portillo, Mario TonanezKolikokrat imam priložnost videti paragvajski film? Skoraj nikoli. Sodeč po zapisu na Wikipediji je v Paragvaju od 50-let prejšnjega stoletja posneto samo 23 celovečercev (11 filmov je bilo posneto v zadnjih 12-ih letih). Najnovejši naslov na vrhu tega seznama je 7 cajas, ali po domače 7 škatel, ki je pred slabima dvema letoma doživel mednarodno premiero na uglednem festivalu v Torontu. Načeloma me vedno zanimajo filmi, ki prihajajo iz (filmsko) eksotičnih dežel in skoraj nikoli ne zamudim priložnosti, da na seznam dodam kakšno novo državo. V tovrstni ponudbi prevladujejo drame, zato je 7 škatel, ki se opredeljuje kot akcijski triler, deloval toliko bolj mično. Tudi  zato, ker na s